Med moškimi je že od nekdaj prisotna neka prikrita tekmovalnost v tem, kdo ima kaj večjega. Pa naj gre za največji avtomobil, največjo hišo, največji televizor … A z mobilnimi telefoni je bilo včasih ravno obratno. Majhni telefoni so bili v začetku bolj cenjeni od velikih, vse dokler se niso pojavili vse bolj cenjeni veliki zasloni, katerim so sledila tudi večja ohišja. Eden takih, ki je na račun zaslona pridobil kar nekaj centimetrov, je HTC-jev paradni konj HD2, ki je tokrat končal pod našimi kritičnimi »kremplji«.
Včasih smo poznali le besedico kino, nato se je po prihodu opreme za predvajanje filmov na domačih velikih zaslonih in večkanalnih zvočnikih pojavila besedica hišni kino, glede na velikost zaslona tokratnega testiranca pa bi po mojem mnenju v ta seznam morali dodati še besedico žepni kino. Če kot velik pristaš matematike pristopim bolj znanstveno, je ta zaslon s 4,3 palca oziroma slabih 11 cm diagonale na oddaljenosti 30 centimetrov videti celo večji od 42-palčnega novodobnega televizorja, na katerega zremo z razdalje treh metrov. Po veličini enormna velikost zaslona je nekaj, kar pri mobilnih telefonih še nismo doživeli, tako da celo psihično zdrav človek ob prvem snidenju s tem telefonom kar ne more verjeti svojim očem. Aparatu sta v prodajnem paketu priložena še ličen etui in kartica velikosti 2 GB.
Naprava, ki bolj kot na telefon spominja na kakšno internetno tablico, je zaradi velike širine videti za kak razred večja od večine drugih pametnih telefonov, a če jo pogledamo od strani, nam to tanko ohišje z le enajstimi milimetri debeline uprizori novo presenečenje. Zadnja stran telefona je rahlo zaokrožena, zgoraj in spodaj prekrita z na otip nekoliko gumijasto plastiko ter sredinskim kovinskim pokrovom baterije. Celotno ohišje je izjemno čvrsto in še vedno dovolj kompaktno, da ga lahko nosimo v žepu.
