• 
  • Arhiv novic
  • Članki
  • Zvezdniški intervjuji
• Mobilni telefoni
• Tablice
• Aplikacije
  • Igre
  • Programi

• Revija MOBINET
  • Postani naročnik
• Nagradne igre
• Kontakt
• RSS

Skupinska raba mobilnega telefona

Torek, 06 Julij 2010

Pisali smo že o Janu Chipchasu, antropologu v službi Nokie, raziskovalcu na terenu, čigar raziskave skušajo pri razvojnih projektih nato čim bolje uporabiti. Tokrat je moči združil z japonsko sodelavko Indri Tulusan in se ponovno podal v Ugando, kjer sta se osredotočila na skupinsko rabo mobilnikov. Ni važno, da gre prav za mobilne telefone, saj je vprašanje, ali si ljudje želijo izključnega lastništva nad izdelkom ali ne, pravzaprav ključno vprašanje tržišča.

V Ugandi je skupno lastništvo nekaj običajnega in pogostega. Do neke mere mobilnike delimo tudi prebivalci t. i. razvitega sveta, vendar pa v primeru Ugande (lahko bi namesto Ugande napisali marsikatero afriško ali azijsko državo) stvari presegajo zgolj občasno razkazovanje posnetih fotografij ali prejetih sporočil. Za prebivalce Ugande je deljenje družbena obligacija. Še posebej to velja za vaške skupnosti, razširjene družine in plemena. V primerih tragedij ali naravnih katastrof se krog deljenja lahko izjemoma razširi. Prakse deljenja so povezane tudi s siceršnjo infrastrukturo, posebej s slabo razvitim bančnim sistemom. Odsotnost le-tega je povzročila, da se je razvil sistem pošiljanja denarja, ki ga imenujejo sente.

Sente pomeni denar, hkrati pa tudi pošiljanje denarja po zraku. Omogočajo ga predplačniške kartice in lokalni kioski. Če, denimo, oseba živi v Kampali in želi poslati denar sestri v drugo vas, to stori tako, da v kiosku kupi predplačniško kartico, nato pa denar naloži na mobilnik kioska v sestrini vasi. Tam si upravnik zaračuna določeno provizijo, znesek, ki ga uporabi za klice, pa v zameno v obliki denarja izplača pošiljateljevi sestri. V primerjavi z bančnim transferjem je taka izmenjava enostavna, hitra in lahko dostopna, saj nihče ne potrebuje bančnega računa. Pojav je zanimiv, ker ne zahteva centralne koordinacije. Prostora za zlorabe je kar nekaj, vendar izmenjave običajno temeljijo na vzajemnem zaupanju. Vsak imetnik mobilnika tako postane neke vrste bankomat.

Zanimive so tudi uporabe mobilnika za puščanje neodgovorjenega klica, s katerim se izognemo stroškom. V Sloveniji to poznamo predvsem med najstniki, ki uporabljajo podobne strategije, da staršem sporočijo, naj jih pokličejo (t. i. »zvrcanje«, »ringanje«). V Ugandi je pogosta praksa pošiljanja neodgovorjenega klica iz kioska, kjer je prejemnik dvignil določeno vsoto, z neodgovorjenim klicem pa pošiljatelju sporočil, da je denar dobil.

Druga strategija, ki jo uporabijo, je skupinsko nalaganje kreditov na mobilnik. Minute so naložene na lastnikov telefon, ki mobilnik posoja do porabe sredstev. Najmanjša vsota nalaganja je pogosto previsoka za posameznika, kar nakazuje na to, da bi bilo v teh državah smotrno sistem predplačniških kartic poceniti, tako da bo mogoče naložiti kredit tudi za samo eno sporočilo, saj bi tako omogočili, da bi mobilnik lahko uspešno uporabljalo več posameznikov. Posojevalci mobilnikov, posebej tisti, ki imajo kiosk, pogoste telefonske številke zapisujejo kar na steno, tako da ustvarjajo imenik. S tem ustvarjajo občutek zanesljivosti in upajo, da bodo stranke še prišle k njim. Veliko pozornosti polagajo na preverjanje vtipkane številke, da se izognejo napakam, saj nato stroške napačnega klica nosi lastnik kioska. Da bi dodatno spodbudili klice, beležijo tudi številke, za katere je verjetno, da bi jih poklicala večja skupina strank. Zelo popularen način komuniciranja je preko radia, zato je prednost kioska, če pozna številko radia in na primer uro, ko je mogoče poklicati v eter.

Tretji način skupne rabe, ki ga je opazil Chipchase, je sporočanje v kiosk, pri čemer mora nekdo (običajno nekdo, ki spada v ožjo družbeno skupino) prehoditi določeno razdaljo, da bo prejemnik sporočilo prejel. Večinoma se za sprehod čuti zadolženega kar lastnik kioska, če pa ima stranke, pošlje nekoga, ki je pri roki. Kiosk je torej družbeno sečišče, preko katerega poteka večina komunikacije med vaščani in nekom, ki je izven kraja – v zunanjem svetu.

Tovrstni primeri so novi, ni pa prvič opažena skupinska raba telefona – prav Nokia je do podobnih ugotovitev prišla že v Indiji. Sprejemanje klicev je povsod brezplačno, saj stroške pokriva klicatelj. Če prejemnik nima lastnega mobilnega telefona in če se to dogaja v okolju, ki je izjemno senzibilno na še tako skromno porabo denarja, je verjetnost, da se bo pojavil nov komunikacijski kanal velika, velika pa bo tudi težnja, da se poišče cenejša možnost. Nič drugačni niso uporabniki glede zasebnosti, a raziskava kaže, da je le zelo majhen odstotek komunikacije privaten. Nekateri kioski v Nepalu upoštevajo zahtevo po privatnosti in ponujajo zunanje in notranje kabine za pogovor. Po drugi strani se lahko upravičeno vprašamo, zakaj bi nekdo hotel imeti lasten mobilnik, če infrastruktura omogoča izpolnitev velike večine potreb po komunikaciji. To seveda ne pomeni, da v Ugandi nikoli ne bodo imeli lastnih mobilnikov, saj je skupna raba očitno nastala zaradi ekonomskih razmer. Imeti lasten mobilnik, je privilegij in statusni simbol. Nekateri nimajo mobilnega telefona, imajo pa zato lastno številko, kar je vmesna stopnja. Tudi številka sama lahko kaže neke vrste prestiž – v Iranu nižje številke pomenijo zgodnje imetnike, v Mongoliji določena številka označuje, da je nekdo študent, ipd. Šele nato vstopita znamka in model mobilnega telefona, kot je očitneje v razvitejšem svetu. Tudi revnejši prebivalci so dovzetni za najboljše modele mobilnikov, vendar pri njih mobilnik v osnovi pomeni identiteto. Življenje na ulicah, ki dejansko ne nosijo imena ali številk, je lahko problematično z vidika dosegljivosti in umestitve posameznika, zato v takih okoljih posameznikov mobilnik ali številka nosi še dodatne pomene.

Snovalci mobilnih telefonov morajo prisluhniti prilagojenim rabam in jih prilagoditi. Kar je za vas morda vsakdanje brskanje po medmrežju na majhnem zaslonu mobilnika, lahko v teh krajih pomeni pravo revolucijo. Vsekakor je raziskovanje na terenu hvaležno, saj prinaša več novosti in inovacij kot raziskovanje v urbanem svetu, drugačen pogled in neke vrste refleksijo, ki jo lahko uporabimo povratno.