• 
  • Arhiv novic
  • Članki
  • Zvezdniški intervjuji
• Mobilni telefoni
• Tablice
• Aplikacije
  • Igre
  • Programi

• Revija MOBINET
  • Postani naročnik
• Nagradne igre
• Kontakt
• RSS

Prenosni predvajalniki glasbe skozi čas

Torek, 03 Februar 2009

Pa začnimo tam nekje v petdesetih, ko je bil patent radijskega izuma star prav toliko let. Naslednja inovacija je sledila leta 1954, ko so pri podjetju I.D.E.A. razvili čisto prvi prenosni radio. Poimenovali so ga Regency TR-1. Meril je 3 x 5 x 1,25 palca in vključeval tudi AM tuner. Če smo predrzni, bi lahko že kar na začetni točki govorili o prihajajočih trendih (v mislih imam iPod), saj so radio ponujali v različnih barvah, od bele, modre, rdeče, vijolične, črne in barve sivke, kar je po ocenah podjetja znatno pripomoglo k prodaji. Stal je 49,95 ameriškega dolarja, kar bi v današnjem času znašalo 325 dolarjev oziroma 220 evrov.
Za naslednjo prelomnico je poskrbel Henry Kloss, študent fizike, ki je razvil prvi prenosni stereosistem, ki je vključeval snemalnik, ojačevalec in dva zvočnika, ki sta se pregibala, da je celota tvorila nekakšen kovček. Kljub vsemu je šlo le za dober poskus, saj je zadeva delovala le na A/C, in ne na baterije.

Pisalo se je leto 1963, ko so pri Phillipsu razvili kompaktno avdiokaseto, ki je postala alternativa vinilnim ploščam. Razvili so jo za potrebe diktafonov, kaseta pa je lahko posnela 45 minut zvoka. Za razvoj prenosnih predvajalnikov je pomembna zato, ker so kmalu pri Phillipsu izdali še carry corder 150 - (prenosni snemalnik zvoka, ki je uporabljal kasete), ki so ga napajale baterije (natančneje pet AA-baterij). Napolnjen je tehtal slab kilogram in pol. Mercury Records se je nato odločil izdati selekcijo glasbe na kasetah po ceni 6 dolarjev, in izkazalo se je, da je bila to izvrstna odločitev, kajti kasete so v glasbenem svetu dominirale še naslednjih dvajset let.

V sedemdesetih in osemdesetih je bil kralj miniaturizacije Sony. Leta 1979 so lansirali prvi samozadostni prenosni glasbeni sistem TPS-L2 walkman - kasetni predvajalnik. Velika dilema je bilo poimenovanje in preden so se ustalili, je bil walky, dokler niso ugotovili, da pri Toshibi uporabljajo isto ime za prenosno radijsko linijo. Pri Sonyju so zanj ustvarili pravo promocijsko kampanjo. Brezplačno so ga poslali vsem najbolj »in« zvezdnikom ter glasbenikom, da bi z njim promovirali modernost, mladost in svobodo. Prava inovacija je bila njegova velikost, ki je znašala zgolj nekaj več centimetrov kot kaseta. Na prodajne police je prišel skupaj s slušalkami in dvema AA-baterijama. Imel je dva vtiča za slušalke, tako da sta ga lahko poslušala dva hkrati. Predstavljal je začetek nove ere prenosne tehnologije. Originalna cena je bila 33.000 jenov, kar bi danes zneslo 180 evrov. Prodajal se je v več milijonih in mnogih različicah raznovrstnih proizvajalcev. Toshiba je svojega poimenovala Stereo Walky, Panasonic - Stereo To-Go, GE so se odločili za Escape, vendar je Sonyjevo poimenovanje postalo standard in vsi so govorili o vokmanih. Zanimivo je, da so vsi zgodnji modeli imeli dva vtiča za slušalke, dve kolesci za uravnavanje glasnosti v levi in desni slušalki in gumb, poimenovan Hotline, ki je omogočal, da je poslušalec izklopil glasbo in poslušal zvoke iz okolice - še zmeraj na slušalke preko mikrofona v napravi. Vse takrat običajne funkcije so po dveh letih izginile.

Konec sedemdesetih je na sceno stopil CD (digitalni avdio disk), ki je kasete »pregazil« tako po kvaliteti zvoka kot popularnosti. Sony je začutil, da bo treba posodobiti vokmane, kar je tudi storil. Leta 1984 so predstavili D-50, prvi prenosni CD-predvajalnik, ki se je odslej imenoval Discman. Bil je le malce večji od CD-ja in je ponujal vse, kar je takrat zmogla avdio tehnologija. Pri Sonyju so v kasnejših letih nadaljevali še z minidiski in nato hi-mini diski, ki pa se niso preveč dobro prijeli, čeprav je kapaciteta majhnega ploščka krepko presegla kapacitete predhodnika.

In nato se je začela doba digitalnih avdio predvajalnikov. Že na CD-jih so podatki shranjeni digitalno, vendar pa pred tem niso podpirali digitalnih formatov. Prvi MP3-predvajalnik ni prišel izpod rok Appla, Diamonda ali Creativa, kot mnogi mislijo, pač pa ga je izdalo korejsko podjetje SaeHan. Poimenovali so ga MPMan, vključeval pa je 32 MB RAM-a (možna razširitev na 64), kar je pomenilo približno osem pesmi (ali 32 minut glasbe). Na policah se je pojavil poleti leta 1998, poganjale pa so ga polnljive baterije NiMH. Dokaj solidno stanje spomina je pomenilo kar devet ur predvajanja, kar je bolje od nekaterih aktualnih predvajalnikov.
Začetek prave poplave predvajalnikov je naznanil Compaq, ko je leta 1998 izdelal predvajalnik PJB-100 s kapaciteto 4,8 GB.

Apple je stvari precej dolgo opazoval, nato popravil, kar so drugi počeli narobe, in se prelevil iz opazovalca v glavnega proizvajalca. Originalni iPod, lansiran leta 2001, je imel 5 GB trdega diska in nov način upravljanja. Steve Jobs ga je označil kot »tisoč pesmi v žepu«, in čeprav ni počel nič takega, kar predvajalniki drugih znamk ne bi zmogli, je imel enostaven navigacijski sistem in znano ime. Sprva je deloval je na računalnikih Macintosh, glasbo pa je bilo mogoče pretvoriti iz CD-jev ali pa pogosto (ilegalno) sneti s spleta. Leta 2003 so izdali iTunes, kjer je bilo mogoče kupiti pesem po ceni 99 centov, kmalu zatem pa izdali še verzijo, kompatibilno z Windowsi.

Le čas bo povedal, kako bo tekla prihodnja era predvajalnikov. Z zasloni, občutljivimi na dotik, brezžičnimi prenosi, izvrstnimi spominskimi zmožnostmi in še s čim na obzorju si lahko predstavljamo le, da prvih petdeset let predstavlja zgolj začetek.