• 
  • Arhiv novic
  • Članki
  • Zvezdniški intervjuji
• Mobilni telefoni
• Tablice
• Aplikacije
  • Igre
  • Programi

• Revija MOBINET
  • Postani naročnik
• Nagradne igre
• Kontakt
• RSS

Dlančniki in njihovi predhodniki

Ponedeljek, 02 Februar 2009

Ko so v poznih sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih ljudje hoteli nekaj zabeležiti, so bodisi uporabili papir in pisalo, rokovnik ali rolodex, ki je sicer bil vsaj teoretično prenosljiv, ampak bi mu to lastnost vendarle stežka pripisali. Rolodex je bil rotirajoče držalce kartic, malenkost večjih od vizitk, kjer smo z obračanjem lahko dostopali do posameznega lističa, jih dodajali, odvzemali ali zamenjevali, se pravi, znova in znova organizirali zapise. Za veliko bolj praktičnega se je izkazal takrat revolucionarni filofax, ki je v popularno kulturo stopil v začetku osemdesetih kot simbol mladih japijev. Čeprav so se istočasno pojavile prav iste zadeve z drugačnimi imeni (denimo Time Manager), je filofax postal tako uporaben, da je postal splošen termin za podobne organizatorje. Stvar gotovo dobro poznate. Gre za zvezek, običajno velikosti A5, s kovinskimi ringi v sredini, kamor lahko po želji vstavljamo različne liste in si ustvarjamo dnevnik, imenik, beležke ali koledar. Filofax je bil izumljen že leta 1921 v Londonu, baziral pa je na nepoimenovanem ameriškem patentu, in ga najdemo v militantnem zapisu z začetka druge svetovne vojne, kjer je britanski poročnik zapisal, da so kovinski ringi rešili pehotnika pred nabojem.

Elektronski organizatorji so kmalu nadomestili papirnate, a izpodrivanje je bilo vse prej kot gladko. Ko so prvi modeli zadeli tržišče, so bili zelo dragi in funkcijsko skopi. Preteklo je kar nekaj časa, preden so delovali kot boljša alternativa trdno osedlanemu, priljubljenemu filofaxu. V nasprotju s tehnološko normo so se kasnejši modeli večali v velikosti. Večale pa so se tudi zmogljivosti. Sprva so lahko beležili le imena in številke, nato še beležke in tedenski planer. Največja pomanjkljivost je bila nezdružljivost. Tistih nekaj, ki jih je bilo možno povezati z računalnikom, je imelo čudne formate, za nameček pa ob posodabljanju ni bilo mogoče prenašati starih vnosov in podatkov. Kratko obdobje so bili popularni koledarčki v ročnih urah. Možno je bilo shraniti telefonske številke in voditi koledar.

Nato pa je udaril PIM (Personal Information Manager), predhodnik modernega dlančnika. Zaoral je ledino s pravili, ki jih dlančniki še danes upoštevajo: povezava z računalnikom, standardne funkcije (koledar, kalkulator, imenik ipd.), prijazen uporabniku, dodano pisalo in možnost nadgradnje preko računalnika. Večina je bila sposobna ustvariti tudi varnostne datoteke na računalniku, sinhronizacijo z elektronsko pošto in nastavitev zvočnih opozoril v koledarju. Nekateri so celo lahko izmenjevali informacije med seboj (preko infrardeče povezave), vendar je to bilo mogoče zgolj med enakimi modeli. Popolnoma novi koncept je bil tudi snemanje daljših besedil, ki jih je uporabnik nato lahko prebiral na poti. Vodilni PIM-ovi proizvajalci so bili tisti, ki so bili vodilni poprej pri elektronskih organizatorjih - Sharp, Casio ter zelo popularen Psion. Psionov prvi organizator je izgledal kot mutiran znanstveni kalkulator s praktično identičnimi dimenzijami (in maso) zidarske opeke. Imel je tipkovnico ABC in dvovrstični zaslon. Kljub temu je bil zelo uporabljan pri borznih agentih ter seveda japijih.

Vodilno mesto do leta 2002 je nato prevzel t .i. PDA (Personal Digital Assistant) - dlančnik. Večina je bazirala na dlančniku, ki ga je izdelalo podjetje Palm - pilot 1000 s pisalom, zaslonom, občutljivim na dotik, in posebnim predelom za zapisovanje števil. Čisto prvi naj bi bil Applov newton (precej podoben iPodu!). Opremljen je bil s programsko opremo, ki je prepoznavala ročno pisavo, vendar je najbrž vse skupaj bilo preveč pred časom - prepoznavanje je bilo 70-odstotno uspešno. To so najbolj ironično predstavili v eni izmed serij risane epizode Simpsonovih, kjer stavek Beat up Martin postane Eat up Marta. Večina ostalih proizvajalcev je sledila stilu Psiona in preklopnemu načinu odpiranja. Tovrsten dizajn je hitro padel iz mode, saj je bil prevelik in ga je bilo na poti zaradi podpore, ki jo je tipkovnica potrebovala, težko uporabljati. Uspešni modeli so bili Psion 3C, Siena, 5, 5MX (ki je omogočal internetno povezavo!), Revo ter Psion 7 - edini z barvnim zaslonom. Tretji oblikovni dizajn je školjkasti - trenutno sicer redkost, a uporabljen pri Sonyjevih dlančnikih Clie, kjer se na eno stran odpre zaslon, na drugo pa tipkovnica.

Nato so na trg pridrveli dlančniki s povezavo do omrežja (torej dlančniki s funkcijo mobilnega telefona). Prvič se je to uspešno udejanjilo pri nokii 9110 - mobilniku, ki se je odpiral na zaslonsko in tipkovniško stran. Naslednja uspešnica je bil XDA, na voljo zgolj v Veliki Britaniji pri mobilnem operaterju o2. Stil je bil identičen Palmovemu, če odmislimo zgornjo površino. Podoben dizajn je imel tudi Blackberry. Vsi so si delili pomanjkljivost slabega delovanja kot mobilniki.
Pametni telefoni so to pomanjkljivost odpravili, saj gre za naprave, ki so v prvi vrsti mobilniki, šele nato pa so jim dodane zmogljivosti dlančnika. Taki primeri so sony ericsson P800, P900, nokia 6600, motorola MP x 200, siemens SX1, nec e808 itd. Januarja leta 2004 so se pametni telefoni prvič prodajali bolje kot dlančniki.
Glavni operacijski sistemi, ki jih najdemo pri dlančnikih, so Palm, Symbian in Windows CE. OS Palm je bil narejen za model Palm Pilot in je uporabniku zelo prijazen. Symbian je bil originalno v lasti Psiona, treba pa je poudariti, da so v začetku svoje operacijske sisteme imeli mnogi - Sharp je imel sistem Synergy, Casio sistem PVOS itd.

Delitev dlančnikov že dolgo ni več zasnovana na izdelovalcu dlančnikov, pač pa na operacijskem sistemu, ki ga le-ti uporabljajo.
Dlančniki so danes del vsakdana, in to privatne kot tudi poklicne rabe, a še vedno jih pestijo nekateri problemi. Vnos teksta je tako za večino precej počasnejši v primerjavi s pisanjem na roko ali tipkanjem na tipkovnico. Prihodnost prinaša prepoznavanje govora ter celo branja ustnic (za okolja, kjer ni primerno, da govorimo preglasno, ali kjer sledimo govoru drugega). Kljub dejstvu, da takšne naprave v celoti ne morejo nadomestiti osebnih računalnikov in jih zaradi majhnih dimenzij verjetno nikoli ne bodo, so v kombinaciji z njimi izjemno koristne in priročne.